don barkL

Fak, omg, sramota… Priznam, sram me je, sram me je bolj, kot če bi gol tekel skozi center. Uporaba predloga s/z mi dela težave. Odkril sem tudi zakaj. ‘Ustvarjalen’ sem večinoma v večernih urah, takrat pa ne razmišljam povsem trezno. Zadnje čase sem predlogom dodajal polglasnike in jih izgovarjal ločeno od besede ki je sledila. To je velika napaka. Naprimer, če ločeno izgovoriš “z tem” ali “s tem” mi boljše zveni prva verzija, a če izgovorimo skupaj (kot je pravilno) seveda boljše zveni druga verzija. Anyway, da se malce podučim in osvežim znanje sem izbrskal učbenik 2. letnika, kjer je vse razloženo. In sedaj bom delil to še z vami, če vam slučajno uporaba predlogov predstavlja kakšne težave.

Besede, ki poimenujejo neenakovredna razmerja med besedami in besednimi zvezami in ki vplivajo na sklonsko obliko izraza za seboj, so predlogi (prepozicije) (npr. na, v)

Večina predlogov poimenuje prostorsko razmerje (npr. pri /materi/, v /železarni/, pred /hišo/, med /stoloma/); nekateri med njimi pa poimenujejo še katero drugo razmerje, zlasti časovno (npr. v /mladosti/, pred /vojno/, med /ogledom/), redkeje načinovno (npr. /plavati/ po /žabje/) ali vzročno (npr. /jokati/ od /sreče/)

Predlogi so po pomenu podobni nekaterim veznikom (in sicer podrednim, kot so npr. ko, ker, čeprav) — njihova posebnost pa je, da vplivajo na sklon besede za seboj (npr. med počitnicami, zaradi bolezni, kljub snegu). Po tem jih ločimo od veznikov.

Predlogov ne sklanjamo in ne spregamo; torej spadajo med nepregibne besede. V stavku nimajo vloge samostojnega stavčnega člena, temveč so del drugih stavčnih členov, npr. predmeta (npr. Pogovarjali smo se o vojni), ali prislovnega določila (npr. Odšli so brez pozdrava).

Zaradi pogostih napak pri izgovorjavi predložnih zvez je treba opozoriti na to, da predloge sicer pišemo ločeno od naslednje besede — izgovarjamo pa jih povezano; to velja še zlasti za nezložne predloge (v, z/s. k/h) — nikakor jih ne smemo podaljševati s polglasnikom ter izgovarjati ločeno.

Paziti je treba tudi na rabo predlogov v in na pri naselbinskih lastnih imenih. Ravnamo se po rabi tamkajšnjih prebivalcev; če pa je ne poznamo, poiščemo podatek o tem v priročniku (npr. Slovenska krajevna imena, 1985). Najbolje pa si je zapomniti, da je predlog v pogostejši (npr. v Brežicah, predlog na pa je omejen na nekatere pomenske skupine samostalnikov, npr. če gre za ‘vzpetino’ (npr. na Črnem Vrhu nad Idrijo) ali ‘vodo’ (npr. na Krki, na Dunaju, na Bledu). Pri imenih oddaljenih držav lahko uporabljamo predloga v in na (npr. v Irski ali na Irskem), sicer pa le enega (npr. v Avstriji, na Hrvaškem …).

Vir: KRIŽAJ ORTAR, M. et al: Na pragu besedila. Ljubljana: Rokus, 2005

Predlog S uporabljamo pred besedami, ki se začnejo na C, Č, F, H, K, P, S, Š ali T.

Predlog Z uporabljamo pred besedami, ki se začnejo na A, B, D, E, G, I, J, L, M, N, O, R, U, V, Z ali Ž.

Predlog H uporabljamo pred besedami, ki se začnejo na G ali K.

Predlog K uporabljamo pred besedami, ki se začnejo na A, B, C, Č, D, E, F, H, I, J, L, M, N, O, P, R, S, Š, T, U, V, Z ali Ž.