don barkL

Sociologija je znanost ali veda, ki se sistematično ukvarja s preučevanjem družbe, družbenega življenja in življenjem posameznika v družbi.Sociologija je:

• družbena veda,
• znanost o družbenih skupinah,
• znanost o družbenih pojavih in oblikah; o družbenem kot o procesu zbliževanja in oddaljevanja v družbenem prostoru,
• znanost o družbenih dejstvih in ustanovah, ki imajo moč prisile nad posamezniki, same pa so neodvisne od posameznikov,
• znanost, ki preučuje družbeno pogojena obnašanja.
• znanost o družbenih razmerjih.

(Vir: Wikipedia)

Danes, ob prebiranju sestrine skripte sem doživel razsvetljenstvo. Preobrat, če hočete.
Do tedaj je veljalo, da mi je sociologija, kot predmet v srednji šoli, nekaj najbolj ogabnega, nagnusnega, nerazumevajočega na svetu. Na živce mi je šla (v pretekliku zato, ker jo — thanks God — nimam več!) do te mere, da nisem hotel imeti nikoli več opravka z njo.

Danes pa, ko sem nekaj ugotavljal v zvezi s vertikalno in horizontalno simetrično in asimetrično družino, sem si zaželel, da bi obnovil nikoli naučeno znanje oziroma bolje rečeno pridobil le-to. Po kratkem brskanju po skripti in iskanju specifične teme, in po vseh preletenih naslovih ter podčrtanih ključnih besedah me je vse skupaj tako privlačilo, da bi najraje prebral celo ~70 stransko skripto. Seveda me je razum premagal, saj imam trenutno veliko bolj pomembnih in aktualnih gradiv za prebrati, ampak to sedaj niti ni toliko pomembno. Itak sem si pa zabičal, da jo bom prebral ob prvi priliki! Kakorkoli že, pomislil sem od kje ta nenadna želja po znanju osnov sociologije in socioloških tem. In ker je pri matematiki pogostokrat lažje računati verjetnosti nasprotnih dogodkov kot ugodnih, sem razmišljal od kje je bila v meni ne-želja po znanju osnov sociologije.

Predmet sociologije nam v srednji šoli (lansko leto, natančneje) ni bil optimalno predstavljen. Še več, meni osebno sploh ni bil niti minimalno zanimivo predstavljen, kakor v resnici predmet je. Osebnega mnenja sem, da je to v veliki meri krivda profesorja, nekaj pa je tudi na nas samih. Verjetno da, če omenim, da nam je bilo pri uri veliko bolj zanimivo staviti ter kasneje tudi šteti koliko krogov profesor prehodi po učilnici, razumete atraktivnost ure. Zelo čuden (niti ne toliko čuden, prej neobičajen) odnos do nas dijakov je imel. Po eni strani nas je vse klical gospodič/na ali koleg/ica, po drugi strani pa je s svojim zelo zelo povišanim — na trenutke že motečim ter strašnim — glasom hotel v nas zbuditi nekakšno straho-spoštovanje (my guess).

Nenazadnje pa, niti ni pomembno ali je kriv profesor ali sem si kriv sam, važno je da sem prišel sedaj do spoznanja, da mi je v bistvu predmet zelo všeč. Na žalost sem slednje ugotovil kakšno leto ali skoraj dve prepozno.

Technorati Tags: sociologija